Prerokovanja in vedeževanja se zelo močno držijo oznake špekulacije in ugibanja. To je razumljivo, saj vsako bitje večinoma zaupa tistim čutom, ki jih je njegova vrsta skozi evolucijo razvila bolje od ostalih. Človek se tako na primer načeloma veliko bolj kot po vohu orientira po vidu. Svojega psa spozna preprosto po tem, kako ga vidi, medtem ko ga njegov pes spozna po tem, kako ga vonja. Razmerja med čuti so različna in pes bo le nerad zaupal svojemu vidu, zato je tudi tako nezaupljiv do svoje zrcalne podobe. Lahko ga opazujemo, kako prisrčno bevska v svoj odsev in se mu pokroviteljsko smejimo.
Tudi ljudje ne zaupamo vsem svojim čutom in nekako vse čute primerjamo s tistimi, ki so pri nas najbolj zaostreni. Skeptiki svojo naravnanost tako pogosto argumentirajo z vprašanji, kako pa prerok ali vedeževalec ne more uganiti številk na lotu ali nesreč, ki bi jih lahko v tem primeru pravočasno preprečili. Ne pomisli, da tudi on, čeprav ni slep, ne more prebrati sto metrov oddaljene avtomobilske tablice, čeprav ni slep. Prav tako ne more z vohom zaznati požara, čeprav zlahka po vonju prepozna svoje kosilo.
Čut za zaznavanje energij je pri človeku preprosto zelo slabo razvit. V sodobnem svetu je okoli nas tudi zelo gosta gneča statičnih in dinamičnih energij, da je prepoznavanje njihovih vzorcev in reševanje zakonitosti v namene prerokovanja in vedeževanja dodatno oteženo. Le z veliko vztrajnostjo je mogoče razviti svojo intiutivno zaznavanje ter pri “gledanju” ohranjati dovolj močno koncetracijo, da se slike izostrijo. Ne glede na vse, pa smo ljudje preprosto bitja, ki v primerjavi z nekaterimi drugimi intuitivno slabo zaznavamo in določenih vzorcev preprosto nismo sposobni prepoznavati. To je povsem naravno, vendar zaradi svojih slabih sposobnosti ne smemo zanikati obstoja teh sposobnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar