Črna magija

Črno magijo tradicionalno opredeljujemo kot zlorabljanje nadnaravnih moči v zle ali sebične namene (Melton, 2001), pogosto pa se izraz uporablja preprosto kot antonim bele magije. Nemalokrat s črno magijo kdo tudi le označiti tiste ritualne in magijske prakse, ki jih sam ne odobrava (Petersen, 2009). V resnici je črna magija bolj kompleksen pojem, ki mu ni mogoče vedno jasno zarisati meja in izluščiti enotne definicije. Da bi jo bolje razumeli, se vrnimo v zgodovino in poiščimo njene začetke.

Tako kot bela magija, tudi črna magija izvira iz primarnih ritualov čaščenj nadnaravnih sil. Nasprotno kot bela magija, ki izhaja iz šamanističnega prizadevanja zbližati se z duhovnimi silami, pa črna magija izhaja iz ritualov, katerih namen je bil z vzpostavljanjem istega stika praktiku prinašati korist (Place, 2009). V renesansi so bili kot črna magija označeni tako čarovinštvo v celoti kot vse druge vse orobne ezoterične študije in bili podvrženi inkviziciji. Kot posledica se je v tistem času razvila t. i. naravna magija, v okviru katere so misleci in intelektualci, kot so bili Marsilio Ficino, Johannes Trithemius in Heinrich Cornelius Agrippa, (pogosto tudi skrivoma) udejanjali svoje ezoterične in ritualne študje, brez da bi bili za to sankcionirani. Naravna magija je tako v 16. in 17. stoletju postala popularna med izobraženci in višjimi sloji, medtem ko je ritualna in ljudska m agija ostala predmet preganjanja (Zambelli , 2001).

V 20. stoletju duhovnik in raziskovalec August Montague Summers v splošnem zavrne delitev na belo in črno magijo ter vsakršno magijsko prakso opredeli kot slabo, temno in torej črno. Pri tem citira teologa Williama Perkinsa, da je treba obsoditi in iztrebiti vse jasnovidce in čarovnice, pogosto imenovane kot modri možje in modre ženske (Summers, 1946).

Kljub tem posploševanjem se je izraz črna magija skozi zgodovino večinoma nanašal na klicanje demonov in drugih zlih duhov, preklinjanje in zaklinjanje ter na sposobnost zapuščanja telesa ter vračanja vanj. Danes je meja med belo in črno magijo nekoliko bolj jasna, pri čemer pa se moderne definicije bolj osredotočajo na namen kot na samo prakso. Osnove za danes najbolj razširjeno delitev oziroma opredelitev črne magije je zastavil britanski mistik Arthur Edward Waite (1857-1942). Skozi leta so ji različni praktiki dodali konkterne sezname ritualov in konceptov, ki obsegajo naslednja področja:

1) Uroki z izvornimi imeni

2) Uroki nesmrtnosti
3) Obujanje mrtvih
4) Prekletstva in zakletstva

* * *

Melton JG, 2001. Black Magic - Encyclopedia of Occultism & Parapsychology. London: Gale Research.
Petersen JA, 2009. Contemporary religious Satanism: A Critical Anthology. Farnham: Ashgate Publishing.
Zambelli P, 2007. White Magic, Black Magic in the European Renaissance. Leiden: Konninkljke Brill.
Summers M, 1946. Witchcraft and Black Magic. New York: Courier Dover Publications.
Waite  AE, 1911/2006. The Book of Black Magic and Ceremonial Magic. New York: The Book Tree.